Živo se spomnim poznopoletnega nedeljskega popoldneva pred približno petimi leti. Bilo je prijetno toplo, ne prevroče, pihala je nežna sapica in čutiti je bilo, da se poletje počasi preveša v jesen.
Z možem sva se ustavila na bližnjem bencinskem servisu. Odprta je bila samo ena blagajna; gospa srednjih let je plačevala, za njo mladenič, ki mu je sledila mlajša ženska z otrokom, pred mano, zadnjo v vrsti, pa starejši gospod. »Zakaj ne odprete še ene blagajne, tu stojim že celo večnost in nimam več časa čakat. Kaj se greste, da dela samo ena blagajna,« je v nekem trenutku vzrojil gospod pred mano. Čakajoči smo se presenečeno spogledali, prodajalka pa se je mirno in opravičujoče nasmehnila: »Gospod, iskreno se opravičujem. Trenutno sem sama tu, zato je odprta samo ena blagajna in mislim, da gre kljub temu kar hitro, zagotovo boste kmalu na vrsti.« Gospod je še naprej jezno bentil, ampak mlade prodajalke to ni zmedlo. Mirno, hitro, učinkovito in zelo prijazno je postregla vse stranke, vključno z besnim gospodom. Name je naredila močan vtis in v prihodnje sem, če mi le ni bilo preveč s poti, prav zaradi te izkušnje šla na taisti bencinski servis. Prodajalka me je prepričala s svojim kulturnim, vljudnim in mirnim odzivom.
Kultura se začne (graditi) v osnovni družbeni celici, družini; nadalje v šolskih klopeh in nenazadnje na delovnem mestu in v drugih organizacijah, katerih del smo – športnih, literarnih, gasilskih in drugih društvih … Odraža pa se tako znotraj osnovne celice kot navzven. Družba in kultura se spreminjata, naše vrednote so danes drugačne kot pred 15 leti. In prav je tako. Zdi se, da gre vsaka generacija korak dalje v sprejemanju drugačnosti, različnosti, posebnosti in individualnosti, hkrati pa je čutiti vračanje k tradicionalnim vrednotam, kot so družina, spoštovanje in kvalitetno preživljanje prostega časa. Emancipacija – najprej žensk in nato čedalje bolj vztrajno tudi drugih depriviligiranih skupin – dopušča čedalje manj nestrpnosti. Pred par desetletji so detergente za posodo prodajali gospodinjam, danes v oglasih zažgane lonce pomivajo moški. Sprememba kulture (znamk) pa se ne odraža zgolj na televizijskih ekranih in oglasih na družbenih omrežjih, pač pa tudi v organizacijah samih. Podobno, kot danes ni več sprejemljiva rasna, verska, spolna, starostna ali kakšna druga diskriminacija v oglasih, tudi ni sprejemljiva v mnogih organizacijah.
Verjamem, da grajenje kulture neke organizacije ne teče zgolj od zgoraj navzdol ali spodaj navzgor, pač pa gre v obe smeri in tudi horizontalno. Posamezniki moramo biti senzibilni in ozaveščeni, razumeti moramo smisel in biti vključeni v razvoj kulture, ki to podpira in opolnomoči posameznika. Vsekakor upam, da je tudi to botrovalo k odzivu prodajalke v moji zgodbi. Kajti kultura organizacije se odraža tudi v njeni zunanji podobi, znamki in nenazadnje v odnosih. Še posebej v storitvenem sektorju hitro pademo pod pritiskom filozofije »kupec ima vedno prav«. Že mogoče, da ima prav, seveda želimo ustreči, a do katere meje? Najbrž vodilni v podjetju ne želijo, da se na njihove prodajalce, projektante in vodje projektov kupci ali naročniki zdirajo? Najbrž se zavedajo, da toksično delovno okolje (pa četudi ga ne povzroča delodajalec) lahko vodi v zdravstvene težave in (zdravstveni) absentizem? Iz vseh teh razlogov, pa še kakšen bi se našel, je delodajalcu v interesu, da s svojim zgledom goji kulturo sprejemanja, spoštovanja, postavljanja meja, prijaznosti, strpnosti, samospoštovanja ter občutkov lastne vrednosti. Kulturo – pa naj bo to kultura podjetja, znamke, društva, naroda ali vere – je treba negovati, zanjo skrbeti in jo živeti. Besede na papirju ali steni niso dovolj. V kulturo dobrih odnosov, kjer se prodajalec ne boji za svojo službo, če se ne ukloni nesramni stranki, je treba vlagati čas in energijo. Kreativnost in drznost oblikovalcev in tekstopiscev uspevata v varnem okolju. Nove ideje, predlogi in iniciative si zaposleni drznejo predlagati, če se počutijo sprejete. Iskreno in dobronamerno povratno informacijo, kaj v podjetju ne deluje in kako to izboljšati, bodo podali opolnomočeni zaposleni. Zagotovo so izjeme, le-te najdemo povsod. Brez dvoma pa drži, da je kultura lepilo. Lepilo zavzetih zaposlenih, koherentnosti znamčenja in dobrih odnosov.
Ta vsebina živi kot celovita revija v “offline” in/ali “online” epizodi. Uporabniki jo opisujejo kot obvezno branje, ki živijo branding oz. znamčenje.
Pridružite se dogodkom, kjer se ideje ne le berejo – temveč tudi doživljajo. Kot član vstopite v svet ekskluzivnih dogodkov, srečanj s strokovnjaki in
soustvarjanja skupnosti, ki živi znamčenje z navdihom in strastjo.
Ali pa se preprosto naročite na vrhunsko oblikovano revijo in jo redno navdušeno prebirajte s sodelavci. Vaša pisarna bo hvaležna za svež navdih in širjenje obzorij skozi zgodbe in dobre prakse znamčenja.
Listanje revije je mogoče le za naročnike na digitalno obliko revije Super Znamka.
Že imate račun? Prijavite se.
Še niste registrirani uporabnik? Preverite naročnine.
Uvodna uredniška misel Sogovornika pogovora poznam še iz časov, ko je deloval v Sloveniji – in že takrat se mi je zdel izjemno prodoren, inteligenten, z jasno artikulirano kritično mislijo, ki je vedno dajala misliti. Njegova ostrina ni zbledela, temveč se je skozi leta le še izostrila, tudi zdaj, ko
Uvodna uredniška misel Vstopiti v prostor, kjer se je odvijal ta pogovor, je kot vstopiti v svet, kjer se estetika, zgodovina in strast do kulture prepletajo v vsakem detajlu. Vinilke, plakati, umetniški artefakti, rože povsod – vse govori o tem, da tukaj domuje nekdo, ki ne le ustvarja, temveč živi
Vir: Foto: Luka Kaše. Podatki so povsod – v medijskih raziskavah, na spletu, v marketinških načrtih, v neskončnih PowerPointih in Excelih. Plavamo v digitalnem oceanu, a redko kdo zna te številke, onkraj marketinških strategij in finančnih ciljev, uporabiti za resnično povezavo in komunikacijo blagovne znamke navzven. Težava je, da jih
Vir fotografije: osebni arhiv. Vedno sem imela rada svoj poklic medijskega planerja. Čeprav je bil medijski oddelek včasih integriran v kreativno agencijo ali pa je deloval samostojno kot medijska agencija, so bili »medijci« pogosto videni kot »čudna rasa«, ki »ne zna ničesar drugega kot uporabljati Excel in PowerPoint«. Tako so
Znamke, ki gradijo svojo strategijo na podatkih, morajo razumeti, da ti niso le orodje za optimizacijo, temveč tudi ogledalo družbenih razmerij. Če želimo, da znamke ostanejo človeške, morajo znati podatke uporabljati.
Uvod Ciciban ni le otroška revija. Je simbol slovenskega otroštva, kulturni fenomen in prostor, kjer se že osem desetletij srečujejo domišljija, umetnost in spoštovanje do najmlajših. Njegova zgodovina je zgodovina slovenskega založništva, pedagogike in ilustracije. Prva številka je bila zasnovana, napisana in narisana v pičlih dveh mesecih, izšla pa je
Prijavite se na novice
Postanite član Kluba Super Znamka in prejemajte zanimive vsebine.
